Planika - pot v London

Kratek izlet v London
besedilo in vse fotografije: © jest...... december 2002

Bil je sončen dan. Preden smo pristali v Londonu, seveda. Po mirnem letu in malce nemirnem pristanku sva se z Matejo podali na luksuzen vlak, kaj kmalu spoznali svojo zablodo in že čez nekaj minut na njegovem bratrancu manj modre krvi na poti v London občudovali zamegljene zelenice, posute z belimi ovčicami.

Ob vsej lepoti, ki jo je premogla okoliška narava, sva pozabili izstopiti z vlaka na pravem mestu in se popeljali proti Manchestru. Iz zasanjanosti naju je potegnil šele ne prav čedni pobeljeni čopek las, ki je krasil očesno arkado krepkega mladeniča, ki – recimo temu takole – ne bi uspel na avdiciji za Chippedales. Prizemljeni sva nadaljevali pot v upanju, da bi hotel našli še istega dne.

Jesssss! Našli sva postajo podzemne železnice! In ko sva z nekaj truda dejansko tudi locirali prodajalko kart, sva se prepustili podzemlju sedem milijonskega mesta, dokler naju tubica ni izpljunila na Piccadilly Circusu. Najin hotel, odprt šele štiri dni preden sva prispeli, je ves dišeč po svežih barvah stal le par korakov od podzemne. Ko sva opravili še zadnje formalnosti in se tako - po letališkem zasliševanju s strani Indijke, nakupovanju kart z Američanom, pridobivanju informacij od temnopoltih, ob prijavi v hotel pri Kitajki in Madžarki - še enkrat uspešno ognili prvemu stiku z Angležem. V sobi, ki je na štirih kvadratnih metrih vsebovala pograd, zidno omaro in umivalnik z ogledalom, sva pojedli par domačih palačink, potem pa…

prvi stik z bivalnimi prostori

Zdolgočaseni sva buljili v reklamne posterje na stenah vlakca, ko nas je vse skupaj prijazni sprevodnik po mikrofonu opozoril. Drage moje, do božiča samo še 10 nakupovalnih dni in tale se počasi izteka. Vlak je poln z nakupovanjem obsedenih žena. Pazite, kako izstopate. Za potešitev nakupovalne mrzlice ob izstopu sledite beli črti. Nimate še vseh daril, kajneda?

Kratkemu spoznavanju hotelske sobice je sledil sprehod po mestu, nato ogled znamenitega British Museuma in odkrivanje podzemlja, iz katerega naju je - na petek 13. pač - pregnal bombni preplah. Z razbolelimi stopali in, priznam, težkih src sva se skozi množico radovednežev mimo gasilskih vozil prebili do hotela in upali, da bi vsaj noč v gledališču minila mirno.

Burger King. Je komentar sploh potreben? Pot naju je zanesla še mimo komedijantskega nočnega kluba Davida Hasselhoffa, vendar sva po poglobljenem premisleku odločili to kulturno točko preskočiti. Kdaj drugič, bejbi, ne?

Komedija se je začela še pred samo predstavo. Medtem ko je obilna gospa v prvi vrsti čutno, počasi slekla ceneni rdeči plašč in vsem ponudila na ogled svoje baročne obline, ovite v črno čisto eleganco, se je parček poleg nje prav veseljaško in nič kaj togo resno kulturniško kitil z božično rdeče-belimi čepicami. On z belim čopkom, ona z belo kitko.

Tako sva z radovednostjo pričakovali gledališko komedijo, ki naj bi bila izpolnitev Alenkine petletne želje. Bili sva prav prijetno ugnezdeni na prvem balkonu, ko naju je s sedežev pregnal nadut par, prepričan, da sva naklepno zasedli njuni mesti, in nama rahlo zaničljivo, pojasnil, da sta sodiva balkon višje. Skoraj zagotovo sem v zenicah njunih oči zaznala sodniško kladivce, ki je besno tolklo in čakalo, da ga kdo spusti z verige. No, ko sva ugotovili, da sva sedeli na »Royal Circle«, nama je hitro vse postalo kristalno jasno – za ta nivo v najinem rodovniku ni dovolj inbreedinga. Šilca in kopitca sva zato odnesli na »Grand Circle«. No, to je zvenelo bolj pravilno. Vseskozi predstavo smo oprezali za skrivnostno zvezdo, ki naj bi nastopila kot gost. Vse trebušne in obrazne mišice so bile že dodobra iztrošene, ko se je na odru pojavil - Daniel Radcliff -!!! Mladi zvezdnik Harryja Potterja, ki je mimogrede z nastopom navdušil in vsej dvorani adrenalin nabil do viška. Še krajši sprehod po nočnem Londonu za ohladitev vseh pri huronskem smehu udeleženih mišic in petek 13. je postal »včeraj«.

Daniel Radcliff

Frankfurtsko vodena budilka naju je zbudila uro prekmalu in tako še utrdila moje prepričanje, da brez navadnih ur ne gre. Ko sva se končno odvlekli na zajtrk, sva od zombijevskih Italijank izvedeli, da so toast, maslo in čaj sicer še na voljo, marmelade pa je zmanjkalo. Nad tem sta se glasno pritoževala tudi ponoči prispela Slovenca, ki sta stalež slovenskih gostov v sedaj pet dni odprtem hotelu povzdignila na zavidljivo raven. V sobi sva pospravili še par babičinih palačink in se odpravili na mačjo razstavo.

Malo naju je skrbelo, ali bova našli pravo zgradbo, vendar je bil strah odveč – pred nama so se namreč valile desetine ljudi, tako ali drugače okrašenih z mačjimi vzorci.

Z odločnimi koraki sva sledili leopardu, ki je brezizrazno strmel v naju s hrbtne strani plašča mlade gospodične. Prodajalec kart naju je prijazno prepričal, da sodiva v kategorijo otrok – pa kaj bi se človek prerekal - in naju nadvse pokroviteljsko usmeril proti dvorani.

razstavna dvorana: dve nadstropji mačk

Pogled je bil neverjeten. Dvonadstropna moderna dvorana, napolnjena s kletkami in stojnicami, na katerih so ponujali vse od revij, kipcev, srebrnega nakita, do hrane, ležišč, zunanjih domovanj za mačke (hišica z ograjenim vrtom), ki so tako priljubljena pri otočanih.

Bežen pogled v katalog je povedal, da je bilo okoli naju več kot 1000 mačk mnogih pasem. Seveda, saj je to najstarejša tradicionalna mačja razstava na svetu in ena od dveh največjih vsakoletnih mačjih razstav v Veliki Britaniji.

ena od mnogih stojnic

Odločili sva se pred ogledom osvežiti in v dolgi vrsti naleteli na prvo znano osebo po dveh dneh – nizozemsko CFA razstavljavko. In kjer je ena, jih je ponavadi še precej.

Mateja in Rob Loot z Nizozemske

Mački so bili nastanjeni v kataložnem vrstnem redu. Tako so perzijci mirno poležavali, burmanke so vadile pevske sposobnosti, britanke niso kazale posebnega zanimanja za okoliško dogajanje, ves oddelek abesink pa je bil v ilegali skrit pod s sten potrganimi belimi zavesicami.

Vse kletke so bile okrašene z belimi zavesicami, mačji WCji so bili bele barve in v njih je bil seveda bel pesek. Pravila so pravila in vsa ta belina naj bi omogočila popolno objektivnost sodnikov, ki naj ne bi mogli ugotoviti, čigav je kateri maček.

ponosni lastnik lila dimaste perzijke

Sojenje je potekalo ves čas – sodniki so vozičke potiskali od ene kletke do druge in na njih pretipavali, raztegovali in opisovali raznolike živalice.


sodnici ocenjujeta belega mačkona pasme devon rex	črno pegasto progasta orientalka ocenjuje mimoidoče

Po temeljitem ogledu razstave in klepetanju s še tremi nizozemskimi znanci sva napravili še hiter obhod preveč zanimivih stojnic, da me ne bi katera od dragih zadevic preveč zamikala (beri: doma imam že dovolj mačjih kipcev, magnetov, sličic, in knjig - Nina je že sedaj prepričana, da preveč), čeprav se vsaj darilom za mačje prijatelje nisva mogli upreti.

Kasneje sva se odpravili pogledat »The Dome«, ga našli, videli, ugotovili, da v njem ni nič in odšli domov. Na Piccadilly.

Zvečer naju je čakal musical Romeo in Julija v sosednjem gledališču. Igralci naj bi bili mladi in seksi, tako da sva iz Harrodsa kar poleteli do gledališča.

Z vrečko iz Harrodsa v eni in »Made in China« dežnikom v drugi roki sva se, po prestani izkušnji prejšnjega dne, ob spodbudi prijazne gledališčne uslužbenke le usedli v drugo vrsto parterja.

Soseda, on iz Južne Afrike, ona pa iz Nemčije, sta bilaprepričana, da prihajava iz Kanade ali pa morda iz Nizozemske. Za samo predstavo in igralce naj samo rečem Yummy! Sočnost se je kar cedila po odru le kak meter pred nama.

Besedila so se gibala na relaciji trapasto – patetično, ampak so bila ponujena v ljubki embalaži, torej… Aplavz.

V Trocaderu sva izgubljeno in neodločno postavali pred kinom, dokler naju ni tip prepričal, naj greva gledat Donnyja Darka. Zastonj!!!… je dodal, ko sem izvlekla denarnico. »Don't worry about paying, just enjoy your holidays«. No pa sva jih, ne? (Meni) še kar zanimiv film, ki pa je Matejo na polovici popeljal v deželo sanj. Zadnja misel pred spanjem so bili vseeno tisti sočni fantje iz musicala. Kaj pa jutri?

Zjutraj sva se lenobno podali v skupne prostore, pojedli toast, Špankam izpod nosa sunili zadnjih par kapljic vroče vode za čaj in okrepčani s Starbuckovim zvarkom posurfali po internetu.

V Trocaderu se je Mateja predala nakupovalni mrzlici, ki ni popustila niti kasneje v Covent Gardnu.

Priznam, da je pograbilo tudi mene, tako da sem domov odnesla množico novih preparatov za lase. Pol zase, pol za mačke, ne?

Covent Garden v vsej svoji praznični lepoti

Na Piccadilly sva se vrnili še ravno pravi čas, da sva skočili v hotelsko sobo, nato pa elegantno stekli do gledališča. Igral je the Reduced Shakespeare Company. Vmes je bilo nekaj res brilijantnih vložkov. »To be or not to be«…..smeh. »Ne me motit«….smeh… »Kadar jaz pridem v McDonalds, te ne motim pri delu«. Če vas zanima, kaj vse se skriva v Ofelijinem kriku, naj z vami delim svoje novo pridobljeno znanje o tegobah in zahtevnosti igralstva. Krik je izraz njenega ida, ega in superega in sicer takole: »Maybe yes, maybe No. Send me to the nunnery. Two inches of make-up. Cut the crap, Hamlet. My biological clock is ticking and I want to have a baby NOW!!!« Jep. Vse to v enem samem kriku. Na vsak način se želim vrniti v London, pa tudi, če samo zato, da vidim še druga dela te gledališke skupine. Navdušenje je bilo popolno.

Po krajšem obisku Buckinghamske palače sva se na Oxford Circle srečali z Nino, se slinili nad njenimi bivalnimi pogoji, saj je še leže lahko uživala v umetnosti – oljni sliki na stropu – imela je lasten tuš, za naju že pozabljeno razkošje, na lični okenski polici pa so jo v čudoviti kovinski skledi čakale jagode.

Alenka, Nina in Mateja pri takorekoč naključnem srečanju sredi Londona

	Nina je morala na neko večerjo, z Matejo pa sva se odpravili na nočni potep po mestu. Že krepko utrujenih podplatov (drugič pridi z udobnejšimi čevlji!) in brez dežnikov, ampak še naprej dobre volje sva hodili in hodili in še hodili..... po mestu duhov? Ob večerih so bile ulice popolnoma prazne.
Big Ben	London Eye

Sprehodili sva se vse do mosta London Bridge (is falling down, my fair lady?), od koder sva imeli pravljičen pogled na Tower Bridge, potem pa do St. Paul's Cathedral.

Pri tem sva bili že tako bledi, premočeni in hiteči, da so naju domačini začeli spraševati za pot. Še kratek postanek v Starbucksu, zanič hotdog in super Baskin Robbins sladoled, čez cesto plešoči Michael Jackson (črno obdobje) in že je bilo konec še zadnjega londonskega dne. OHHHH

V ponedeljek sva, kot se za deloven dan spodobi, posteljo stežka zapustili že ob rani uri. Na Victoriji sva po ne predolgem zdrsu v grešne misli o uporabi ekspresnega vlaka brez doplačila sestopili z njega, da sva počakali še na Nino (SMS koordinacija), ki se je po naključju v Ljubljano vračala z istim letom, in tako smo povsem legalno ekspresno odbrzele proti Gatwicku. Po poti smo pisale kartice, da se je vse treslo. Ko smo na letališču odkrile pravi terminal, sta se Mateja in Nina predali še zadnjim londonskim nakupovalnim užitkom, medtem ko je Alenka besno lepila znamke. Pred blagajno smo izvedle še podpisovalni performans, nato pa kot gazelice odskakljale proti vratom 49, kot se za potnice, ki se čekirajo tik pred zaključkom leta, vsekakor spodobi. Do cilja smo prispele z mično rožnatimi lici, kar pa ni spremenilo dejstva, da se letališko osebje ne sme dotikati predmetov potnikov in torej ne more za vas oddati kartic. Panika! Vse ti vzame, vseeeeee tiiiii da. Lucidna misel me je z nekaj napitnine vodila do ženske na stojnici s pijačo, tako da se zna zgoditi, da bodo razglednice le prispele. V Ljubljani baje sneži, temperatura pa je v minusu. Meditacijska poza in – vzlet – prvi stik s sončnimi žarki po treh dneh.

Vpis v knjigo gostov Ogled knjige gostov

V ozadju igra pesem Georgia (tako je ime Dakotini mami in državi iz katere prihaja muc). [besedilo]